|
|
|
| |
Aljaska |
|
| |
20.6.2015 |
|
|
|
|
| |
Plezalca: Luka Lindič, Aleš Česen
Med lansko jesensko alpinistično odpravo v Indiji se je porodila ideja o obisku Aljaske. Nihče od naju še ni bil tam in še preden smo se vrnili z Indije, je bilo jasno, kam bova z Luko potovala to pomlad. Organizacijsko odprave na Aljasko navadno niso prezahtevne, kar je bila ?e kako dobrodošla sprememba v primerjavi z vso birokratsko kolobocijo z lansko Indijo. Po slabih treh dneh od slovesa z domačimi na brniškem letališču sva že kopala prostor za najin šotor na ledeniku Kahiltna. Za kuhinjo nisva imela primernega šotora, zato sva jo zgradila kake tri metre pod snegom, ki je bila tako uporabna tudi kot solidno zavetišče med slabim vremenom. Nekaj ur po pristanku na ledeniku, ravno ko sva si za silo uredila bazni tabor, naju je zajelo nekajdnevno slabo vreme. Ne bi nama bilo hudega, če ne bi bila tako neučakana plezanja. |
|
| |
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
| |
| | | |
Aklimatizacija
Najin prvi aklimatizacijski vzpon je bil JZ greben na Mt Frances. Smer ni višek zahtevnega plezanja, nudi pa užitke v vseh plezalnih prvinah. Ker sva smer plezala prva po slabem vremenu, jo očistila snega na ključnih mestih in naredila globoko gaz na lažjih prehodih, je bil vzpon še toliko bolj polno doživet. Po dnevu počitka odbrziva še na višjo, a manj tehnično zahtevno Kahiltna Queen. Med dostopom in sestopom sva vratove stegovala proti severni steni Mt Hunterja in dobila dobre občutke o razmerah v steni. |
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
| |
Mt Hunter (Begguya)
Po nekaj slabšega vremena in tudi zasluženega počitka sva se natovorila s precej skalne opreme in sredi noči zapodila v S steno Hunterja. Ogledano sva imela novo linijo desno od Francoske smeri, ki je na pogled ponujala sicer zahtevne, a narejene prehode. Po začetnih 100 metrih lažjega terena sva zavila v prve probleme nove linije, ki so se zelo hitro izkazali za pretrd oreh. Snežni trakovi, ki so od daleč obljubljali zanimivo plezarijo, so ponujali zgolj nepredelan sneg na gladkih granitnih ploščah in bili tako za plezanje neužitni. Tako sva se odločila zaviti nazaj v levo v globok ozebnik, ki predstavlja spodnji, lažji del Francoske smeri. Nekaj raztežajev je presenetljivo strmih in naredijo plezanje navdušujoče. Manj navdušujoče so bile številne dolge prečnice v osrednjem delu smeri, ki so ponudile zmerno naklonino in ubijajoče trd stekleni led, kar plezanja ni naredilo prav nič sproščenega. Zgornji del smeri pelje prek osrednjega dela zadnje strme skalne bariere, kateri se vse ostale smeri ognejo daleč v desno. Ker sva bila na nogah že preko 20 ur, naju je poskočnost že malo minila. Počasnejšemu napredovanju so bili v pomoč tudi vse številčnejši pršni plazovi, ki nama jih je pošiljal južni veter. Dan, oziroma večer sva sklenila dobrih 100 metrov nad izstopom smeri na vršno pobočje, po okoli 24 urah od začetka avanture z baznega tabora. Zasilno zavetje sva si našla pod previsnim balvanom. Spalnih vreč nisva imela. Edina oprema za bivakiranje je bila tanka dvojna bivak vreča in alu folija. Kljub temu naju aljaški mraz ni preveč tresel. Bolj sva se tresla ob megli in snegu, ki sta naslednje jutri prihajala z juga. Vremenske razmere nama tako niso dovolile varnega vzpona na sam vrh Hunterja in tako sva začela s sestopanjem malo nad snežno opastjo, ki na nek način ločuje plezalni in pohodniški del vzpona na Mt Hunter. Sestopa prek več kot 1500 metrov visoke stene nisva podcenjevala. Še zlasti, ker sva se zaradi plazovne varnosti odločila za sestop po smeri Bibler-Klewin, katere nisva poznava. Kljub občasni gosti megli sva ostala zbrana in v slabih sedmih urah sva brez navigacijskih zapletov že zvijala vrvi pod steno. |
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
Med spustom s Hunterja sva bila očarana nad najino sestopno smerjo in tako je nenadoma postala ena izmed najinih potencialnih ciljev za naslednje dni. Na žalost so začele razmere krojiti nenavadno visoke temperature, ki so se obdržale tudi preko noči. Temu primerno sva prikrojila najine plane in po nekaj dneh počitka lahkih nog in lahkih nahrbtnikov vstopila v smer Deprivation, ki je speljana po desni strani mogočne S stene Hunterja. Po hitro preplezanih 350 metrih naju je nepričakovano ustavil krajši strmi odstavek odstopljenega gnilega ledu. Kot vedno do sedaj, sva dala prednost varnosti in sestopila nazaj pod steno. S tem je bila tudi zaključena vsakršna nadaljnja aktivnost v steni Hunterja, kar je bila edina logična posledica nastalih razmer. Najine kasnejše aktivnosti na sicer lažjem terenu je prekinilo slabo vreme, ki pa ni prineslo nižjih temperatur. Tako sva se odločila odpravo predčasno končati in se teden dni predhodno vrniti domov. |
| |
|
|
|
| |
|
|
|
| |
| | | |
Kljub vsemu sva lahko zadovoljna z izkupičkom, predvsem pa z Aljaske odhajava z dobrimi izkušnjami in doživetji in najpomembneje, polna motivacije. Zahvaljujeva se Planinski zvezi Slovenije za izkazano finančno podporo, ki je pripomogla k realizaciji ideje o tej odpravi. |
| |
| |
|
|
|
|
|
|
